Celiakija - osebna zgodba

September 15, 2022 petra petra

Celiakija - osebna zgodba

Moja zgodba o celiakiji - od diagnoze do normalnega življenja.

Pred desetimi leti so se pri sinu začele težave. Neprestano ga je bolel trebušček, večkrat je bruhal, imel je drisko, suho kožo, afte po ustih. Bil je dokaj suh fant, trebuh pa je imel napihnjen kot balonček. Sprva sem njegove teževe pripisovala kakšni virozi, vendar sem kmalu ugotovila, da temu ni tako.

V tistem času mi je soseda razlagala, da ima njena hči celiakijo, pa sem začela o tem brati, saj na praznovanju rojstnega dne njene hčerke ni pustila, da moja dva otroka vzameta piškot iz njene skledice, če si prej ne umijeta rok.

Zelo hitro sem tudi pri sinu našla vse tipične znake celiakije. Naročila sem se pri pediatrinji in ji želela razložiti, da ima moj sin najverjetneje celiakijo.

Spomnim se trenutka, ko sem sedela v ambulanti in ji razlagala, in točno vem, da si je zdravnica mislila, da sem spet ena mama, ki je našla diagnozo svojega otroka na internetu. Na koncu sem zapustila ambulanto z napotnico v roki. Lahko bi rekla, da sem jo izsilila.

Sledilo je čakanje na gastroenterologa, preiskave, gastroskopija in na koncu diagnoza - CELIAKIJA. Ja, imela sem prav. Lahko bi rekli deveti čut, ki ga imamo mame. Nato smo se testirati tudi ostali družinski člani in izkazalo se je, da ima celiakijo tudi hči. Morda je bilo vse skupaj nekoliko lažje, ker sta bila otroka dvojčka in ju je pazila babica, da nismo kuhali za vsakega otroka posebej.

Imeli smo diagnozo, kaj sedaj?

Spomnim se trenutka, ko sva šla z možem v nakupovalni center in prinesla domov vse stvari, na katerih je bil znak BREZ GLUTENA - ne glede na to, ali bosta otroka to jedla ali ne.

To je največja napaka, ki jo naredi praktično vsak, ki dobi diagnozo celiakija. Zdaj vem in tudi vsakomur svetujem, naj si naredi seznam izdelkov, ki jih ima rad in poišče substitute brez glutena.

Doma smo reorganizirali kuhinjo, jo počistiti, zamenjati kuhinjske deske, krpe, lesene žlice za kuho … Treba je bilo razložiti vsem domačim, starejšemu sinu, babicam in ostalim, kaj to pomeni. Takrat ni bilo veliko izdelkov brez glutena, ena ali dve predpripravljeni mešanici mok in nekaj testenin, ki so se sprijele, ko si jih skuhal. Spomnim se, da smo vso hrano vedno nesli s seboj, kamorkoli smo šli. Nikoli si nisem upala z družino jesti zunaj. Takrat ni bilo nobene primerne restavracije, kjer bi otroka lahko jedla.

V tistem obdobju sem bila prisiljena brati deklaracije in v nekem trenutku ugotovila, da je hrana brez glutena polna nezdravih dodatkov in konzervansov. Kupljen kruh je imel rok 3 mesece, v mokah pa polno aditivov. Bila sem žalostna in hkrati nemočna.

V naselju so se mamice pogosto pogovarjale, kakšne jedi pripravljajo svojim otrokom, kako dobre kruhe pečejo, da hodijo v mlin po moko in da sveža moka tako lepo diši...o vsem tem sem lahko kot mama otrok s celiakijo le sanjala.

Če sedaj pomislim za nazaj, se mi zdi, da smo deset let nazaj živeli v srednjem veku:).

V tem istem obdobju sem spoznala Petro in pogovarjali sva se o skupni poslovni poti in tako se je počasi začela razvijati zgodba o Mok'ci. Odločili sva se, da greva na skupno poslovno pot, da odpreva ekološko trgovino, kjer bova mleli svežo moko. Zastavili sva si zelo ambiciozen cilj, in v eni poslovni ideji združili dve dejavnosti: glutensko in brezglutensko proizvodnjo. Še danes ne vem, kako nama je uspelo izpeljati obe zgodbi istočasno in včasih, ko mi kakšna stranka reče: „Kaj bi jaz brez Mok'ce?“, si mislim, da tudi jaz ne vem kaj bi.

Tudi meni je Mok'ca omogočila ne samo službe, kamor vsak dan hodim, temveč tudi možnost za zdravo ekološko hrano za moje otroke in mojo družino. Vesela sem, da lahko pečem kruh iz ekoloških brezglutenskih mok. Še danes ne morem verjeti, da lahko zagotavljava 12 različnih mok in kaš BREZ GLUTENA za bolnike s celiakijo.

Veseli sva, da iz najinih mok pečejo tudi drugi ki imajo celiakijo. Da je moka z Mok'ce ne samo prva in poznana, temveč tudi zaupanja vredna blagovna znamka, kamor se ljudje vedno znova vračajo.